ORIENTALSKI PLES Z Ijubkim pozibavanjem v bokih postanejo ženske samozavestnejše in okrepijo občutenje nežnosti, mehkobe, občutljivosti in hkrati odločnosti ob spoznanju, da obtesan stas ni v ospredju - Nežno gibanje je zelo sproščujoče, blagodejno je tudi za nosečnice, saj jih pripravi na porod
Alja Shaar pleše že od šestega leta. Njeni prvi koraki so bili jazz balet. Ker pa je njen oče Arabec iz Palestine, kjer so doma tudi trebušni plesi, jo je naučil, kako se pozibava z boki in trebuhom. Na domačih zabavah se je tako od mladih nog zabavala ob taktih arabskih melodij, ki so osvojile njeno življenje. »Vsak arabski otrok začne plesati najprej vdružini in sleherna arabska poklicna plesalka tako začne kariero. Kmalu sem spoznala, da mi orientalski ples in glasba veliko bolj sežeta do srca in veliko bolj prebudita moj telesni ritem kot pa zahodni plesi.« Prvič je javno nastopila pred šestimi leti na arabski novoletni zabavi. Od tedaj občinstvu s svojo gibčnostjo, ženskostjo in samozavestjo jemlje sapo na mnogo prireditvah. »V mojem nastopu se prepleta več različnih stilov. Koreografije nikoli ne izdelam natančno.
Ta ples je namreč v srčiki improvizacija, uprizoritev brez priprave. V tem se v temeljih razlikuje od zahodnega plesa, kjer je pomemben pravi vrstni red korakov. Plesalec lahko uživa in se res sprosti šele, ko jih povsem osvoji,« pravi Alja in pristavlja, da vse, kar se je naučila o orientalskem plesu, večinoma sama, ne na tečajih, zaživi šele na odru, pred občinstvom. »Vsak nastop je interakcija, globoko medsebojno vplivanje med menoj in gledalci. Šele pred njimi zaživim in se lahko kot ženska po vsem izrazim,« svoj ples ocenjuje mladenka, ki ima takte in merske enote orientalske glasbe že v ušesih, zato zlahka improvizira. Glasbo za nastope izbira glede na razpoloženje in publiko. Pleše vedno le na arabsko, pri kateri so v ospredju druga glasbila kot na zahodu, med njimi tarabuka (lončeni bobni, na katere igrajo s prsti),
ARABCI NE POZNAJO IZRAZA TREBUŠNI PLES, SAJ PRI POPLESAVANJU, KJER SE TEŽA PRENAŠA Z ENE NOGE NA DRUGO, NAJVEC DELAJO KOLENA, OKREPIJO SE MIŠICE IN OBLIKUJE TELO.

»Tudi moj ples je pred gledalci drugačen kot pri poučevanju. Seveda še veliko večja paša za oči. Ce pa ga ženska pleše zase in se nima namena izuriti za nastope, ima nanjo večji učinek.« S plesom se začne ženska veliko bolj zavedati svojega telesa, ga nadzorovati, čutiti njegove potrebe. Povsem se razmiga, saj ni mišice v telesu, ki ne bi sodelovala. Preoblikuje tudi telo. Vrh tega je v primerjavi s športnimi dejavnostmi, denimo fitnesom ali tekom, le malo možnosti za poškodbe. Ženski dvigne samozavest, saj se zave svoje ženskosti, to je nežnosti, mehkobe, občutljivosti, a hkrati odločnosti. »Samozavest je zelo pomembna. A njena učvrstitev je proces. Ne pridobi se je kar čez noč. Potrebna je redna vadba, a tudi miselna sprememba. Ženska spozna, da je povsem vseeno, ali ima deset kilogramov preveč ali premalo. Arabci ne dajo veliko na kilograme, na ženskost pa zelo. Še raje imajo, če je ženska obilnejša. Jaz bi bila, na primer, za plesalko pri njih že presuha.«

Orientalski ples je zelo blagodejen tudi za nosečnice, saj jih sprosti in pripravi telo na porod, pristavlja. Sploh pa naj bi bil blagodejen za rodila. Pozibavanje v bokih je zelo sproščujoče. Med plesom ženska pozabi na vse probleme in svet bržkone vidi s svetlejšega gledišča, sklene.

Tatjana Svete

 

cimbale, tamborini, činele pa tudi piščal, harmonika in violina. Pri nastopih je, žal, pravi, še ne spremlja ansambel, torej živa glasba, kot je nujno v arabskem svetu poklicne plesalke. Zelo uživa v oblačilih, ki jih dobiva iz arabskega sveta, med drugim Tunizije, Turčije, Sirije in Libanona.

MELODIJO IMAMO V UŠESIH
Slovenci ta ples že zelo dobro sprejemajo, drugače kot še pred nekaj leti. Moški se med predstavo še bolj odpro kot ženske, pravi Alja. »Vse več Ijudi ga dojema kot umetniški ples. Ne več, kot je zasidrano v naši domišljiji predvsem moški, le kot trebušni ali erotični ples striptizet. Pred tako ozaveščenim občinstvom je pravo veselje nastopati.« Alje ne moti, da imamo zahodnjaki vse vzhodnjaške plese za trebušne. Mnogo plesalk pa ima s tem težave, saj jim ta izraz zveni slabšalno. Vendar bržkone ni mišljeno slabo.
Ko so Francozi začeli odkrivati Bližnji vzhod, so se jim v spomin zasidrale ženske z golimi, pozibavajočimi se trebuhi, zato so ga poimenovali trebušni ples. A Arabci ne poznajo tega izraza, saj v resnici največ delajo kolena. »Gre za prenos teže z ene noge na drugo. Trebuh je le malo bolj napet, da učvrsti križ, to pa je tudi vsa razlika. Veliko delajo roke, saj se stalno gibajo. To je za moje tečajnice najtežje. Roke jih začno boleti.« Kljub temu je, pravi, med Slovenkami veliko zanimanja za orientalski ples.

»Plesale bi ga rade ženske vseh starosti,« pravi Alja, ki ne namenja posebne pozornosti telesni vzdržljivosti za nastope. Kondicijo utrjuje prav z njimi, saj je veliko na odrih. Sicer pa njena glasbeno-gibalna pred-stava nikoli ne traja več kot deset minut. Vrh vsega, zatrjuje, dobiva moč za izvedbo tudi od občinstva. Občasno pa le osvoji kakšen hrib ali igra badminton in odbojko. »Telesno sem kar vzdržljiva, saj sem Čilost pridobila z leti rednega nastopanja. Še večjo moč pa, ko sem opu-stila kajenje.«
Slovenci dobro sprejemamo tudi arabsko, bolj mistično glasbo, ki je drugače melodična tudi zaradi metričnega sistema, nadaljuje. »Teh melodij smo navajeni že iz nekdanje skupne domovine Jugoslavije. Imamo jih v ušesih. Mnogo bližje so nam kot, denimo, kitajske popevke.«

BLAGODEJNOST PLESA
»Pri moji babici v Palestini plešejo le v ožjem krogu. Po kosilu gredo moški v eno so-bo, ženske in otroci pa v dru-go. Ženske navijejo glasbo in se sprostijo s plesom. Tako se izročilo prenaša iz roda v rod. Tudi moj očesejenaučil plesati v družbi mame, tet in babic.« Ples pred občinstvom je drugačen od tistega, ki ga izvaja zase, pripoveduje.

Alja Shaar
»Slovenci zelo dobro sprejemamo orientalski ples, drugače kot pred nekaj leti,« je nad občinstvom navdušena Alja Shaar.
Alja Shaar v elementu
OBREDI ZA PLODNOST
Alja Shaar, po mami Slovenka, po očetu Palestinka, je študentka arhitekture, sicer pa je življenje posvetila orientalskemu plesu. Ne pleše le zase, marveč tudi nastopa na prireditvah, Letos je začela poučevati tudi zajietnice. Orientalski ples označuje več stilov plesa, pozibavanj, od Španije, severne Afrike, severnega Arabskega polotoka do Indije. Je ime za ples Ijudstev velikih območij. Razlikuje se od kraja do kraja, od plesalke do plesalke. Poznamo sodobne egipčanske plese, turške plese, folkloro, plese s palico, činelami in malajo, tudi flamenko izhaja iz tega izročila. Na sodobne različice so vplivali tudi zahodni plesi, denimo balet, razlaga Alja Shaar. Orientalski ples je bil sprva namenjen ženskim verskim (rodnostno-plodnostnim) obredom v plemenih Bližnjega vzhoda. Pri njih moški seveda niso smeli sodelovati. Ženska je bila boginja, ker je lahko rojevala, dala novo življenje. Plesale so ga ženske za ženske in že tedaj ni bil namenjen zapeljevanju močnejšega spola. S časoma so začeli v haremih in dvorcih plese prirejati za zabavo. Tudi nižji sloji so ga začeli uporabljati za domačo sprostitev. Ko pa so se z njim seznanili Zahodnjaki, se je veliko spremenilo. Začeli so ga zelo natančno preučevati m označevati stile.
  Alja Shaar v elementu Alja Shaar v elementu Alja Shaar v elementu
ALI ŽENA ALI PLESALKA
Varabskem svetu ima poklicna plesalka poseben status. Po moralnih zapovedih ne more biti žena moškemu niti si ne more ustvariti družine. Ne more biti hkrati žena in plesalka. Izbira lahko med enim ali drugim. »Ima pa posebno pravico, prednost pred drugimi ženskami, ki morajo biti v javnosti zakrite. Pokaže lahko namreč svoje telo, vrh tega je lahko v moški družbi, za kar so druge prikrajšane. V družbi so zato zelo spoštovane, kot so bile nekoč, denimo, kurtizane ali japonske gejše,« razlaga Alja Shaar. Muslimanke morajo biti zakrite zaradi vere, ne glede na to, ali živijo na vzhodu ali zahodu, pristavlja. Pred dvema desetletjema so bile, denimo Palestinke, že presenetljivo svobodne, ko pa je politično moč pridobil Hamas, skrajno gibanje, so začeli nad nežnejšim spolom spet izvajati nasilje, če so v javnosti odkrile obraz. Vrh tega se je veliko Ijudi, ki so v stiski zaradi vojnih razmer, vrnilo k veri, da bi se ob njeni pomoči lažje sprijaznili z resničnostjo. »Imam srečo, da me starši niso nikoli silili, da bi bila pripadnica ene ali druge vere. Moj oče je, kot rečeno, po rodu musliman, mama pa je odraščala v katoliškem okolju. Pri verovanju sta mi pustila svobodo, za kar sem jima zelo hvaležna,« sklene Alja, ki je dvakrat obiskala tudi očetovo domovino Palestino.
Alja Shaar v elementu Alja Shaar v elementu Alja Shaar v elementu
Alja Shaar v elementu Alja Shaar v elementu Alja Shaar v elementu